Življenska zgodba Petra Landekerja, trenerja in ustanovitelja kluba

Peter Landeker se je rodil 27. januarja 1974 v Ivenci pri Vojniku. Doma so imeli veliko kmetijo, kjer je pomagal že od ranega otroštva. Kljub obilici dela pa je našel čas tudi za igro in sprostitev. Pogosto je gledal filme, ki so prikazovali borilne veščine in si želel, da bi jih tudi sam nekoč obvladal.

Pri petnajstih letih se je vpisal najprej na trening karateja, vendar je ugotovil, da mu ni najbolj všeč. Nekoč je v knjigarni našel knjigo Izvorni Taekwon-do Tonia Nobila in jo kupil. Kmalu je ugotovil, da je našel borilno veščino zase in začel iskati, kje jo učijo. Tako je nekega dne opazil oglas pri slaščičarni Zvezda v Celju. Taekwon-do klub Slavko Šlander je vpisoval nove člane. Takrat je bil že dijak Srednje šole za gostinstvo in turizem in se je vsak dan vozil v Celje, zato je lahko začel obiskovati treninge, ki jih je vodil Emin Durakovič. Poklic kuharja si je izbral bolj na mamino željo, saj mu je vedno pravila, da naj postane kuhar, saj: kuharji niso nikoli lačni in imajo vedno dovolj denarja. Kasneje je tudi sam ugotovil, da mu kuhanje nudi posebno zadovoljstvo in v njem uživa.

Na treninge se je ves čas vozil s kolesom, saj doma niso imeli denarja, da bi si lahko kupil avtobusno karto. Da pa si je lahko plačeval treninge, kupil potrebno opremo in imel nekaj svojega denarja, je že od malih nog nabiral zelišča, gobe, polže, gozdne sadeže itd. in jih prodajal v Novi Cerkvi.

Kasneje je Emin prenehal z vodenjem treningov v Celju, zato se je Peter prestavil v klub v Dramlje, ki ga je vodil Vahid Drapič. V tem času je padel v slabo družbo, s katero si je nakopal veliko težav. Tudi doma mu niso znali pomagati in ga usmeriti na pravo pot, ter so ga raje grajali in bili prepričani, da ne bo nikoli nič nastalo iz njega. Kmalu se je naveličal nenehnega prepiranja, pa tudi sam je ugotovil, da se mu ne obeta najboljša prihodnost. Danes pravi, da če bi ostal doma, bi bil sedaj najverjetneje v zaporu ali mrtev. Tako se je pri sedemnajstih letih dogovoril za službo s stanovanjem v Velenju (ker je šel v šolo eno leto prej, je srednjo šolo že končal in so ga čakali samo še zaključni izpiti), vzel svoje stvari in se s kolesom odpeljal v Velenje. Tam je v gostišču Zajc opravljal pripravništvo in ob delu uspešno opravil tudi zaključne izpite. Stike s staro družbo je popolnoma prekinil in jih tudi kasneje ni več oživil, kar precej let pa je trajalo, da je ponovno vzpostavil dobre odnose z domačimi.

Pri sedemnajstih se je tako brez kakršne koli tuje pomoči postavil na svoje noge. Njegovo življenje je bilo v tem času, pa tudi prihodnjih nekaj let, sestavljeno samo iz dela in treningov. Kljub temu, da je živel v Velenju, se je na treninge vozil v Dramlje, ko pa je izvedel, da Emin Durakovič ponovno vodi treninge v Zrečah, se je zopet prestavil k njemu.

Ko je dopolnil osemnajst let, so ga vpoklicali v vojsko. Vojsko je služil v Celju in Slovenski Bistrici. Zaradi svojega znanja borilnih veščin in dobre telesne pripravljenosti, je kmalu začel sodelovati pri urjenju so vojakov, v vojašnici pa so mu dovolili, da se je vsak dan udeleževal treningov v svojem klubu. V Zrečah je leta 1996 opravil mojstrski izpit in postal nosilec črnega pasu. Istega leta je v Doliču odprl podružnico Taekwon-do kluba Unior Zreče.

Med leti 1996 in 2000 je zamenjal več služb, poleg dela v gostinstvu je delal tudi v mesnici in pri avtomehaniku. Leta 1996 se je v njegovem življenju začelo zelo intenzivno obdobje. Naslednja tri leta je bil član slovenske Taekwon-do reprezentance. Ker pa je v tistem času članstvo v reprezentanci pomenilo poleg rednega treniranja tudi precejšno finančno breme, so bili njegovi dnevi sestavljeni samo iz dela in treninga. Vsako jutro je vstajal ob tretji uri in iz Velenja tekel v Gaberke, kjer je do pete ure zjutraj kuhal malice. Nato je tekel nazaj v Velenje in se odpravil v službo v gostilno. Po končani službi pa je sledil še trening v Zrečah. Bolj ali manj vse vikende je preživljal na reprezentančnih treningih, ki so večinoma potekali na Gorenjskem.

Vendar je naporen tempo življenja terjal svoje. Leta 1997, ko bi se moral udeležiti Evropskega prvenstva v Zrečah, je tik pred tekmovanjem zbolel in so ga zdravniki poslali na zdravljenje bronhitisa na Mali Lošinj. Kljub vsemu je vztrajal in še naprej intenzivno treniral. Naslednje leto je z reprezentanco odpotoval na Evropsko prvenstvo v Grčijo. Vendar tudi tam smola ni počivala. V prvi borbi je dobil udarec v koleno, ki je povzročil zaključek njegove tekmovalne poti.

Po končani tekmovalni karieri se je predvsem posvetil delu v svojem klubu. Ker je videl, da v Velenju sploh ne poznajo Taekwon-doja, je leta 1998 odprl klub, ki se je sprva imenoval Taekwon-do klub Velenje. Na začetku je imel precej težav z najemom telovadnic, saj nihče ni vedel kaj pravzaprav trenirajo. Kmalu pa se je z uspešnim delom in vedno večjim številom članov izboljšala klubska prepoznavnost.

Kljub vsemu si je Peter želel še novih izzivov, zato je začel delovati tudi na organizacijskem področju. Tako je leta 2000 izpeljal 1. mednarodno odprto prvenstvo v Taekwon-doju, Velenje Open. Istega leta je klub pridobil novega glavnega sponzorja Picerijo Skala, kjer je bil Peter v tem času tudi zaposlen, zato se je klub preimenoval v Taekwon-do klub Skala.

Prenasičenost z delom v kuhinji in želja po novih izkušnjah, so ga v tem času spodbudile, da je začel raziskovati, kaj bi še lahko v življenju počel. Ker mu je že od nekdaj velik izziv predstavljajo delo z ljudmi, je kmalu odprl popoldansko obrt in začel delati kot zunanji sodelavec na terenu za leasing hiše.

Ker se je v vseh letih, odkar je bil v Velenju, pogosto selil iz enega podnajemniškega stanovanj v drugega, je v njem rasla tudi želja po lastnem stanovanju. Kmalu se mu je ponudila ugodna priložnost in zelo razumevajoč prodajalec in postal je ponosni lastnik majhne garsonjere.

V naslednjih letih je vsako leto organiziral odprto tekmovanje, ki je postalo že tradicionalno, organiziral je tudi nekaj državnih prvenstev, vsak dan je popoldneve preživljal v telovadnici, kjer je učil nadobudne mlade taekwondoiste in leta 2002 postal samostojni podjetnik.

V klubu je ves čas skrbel tudi za dobro vzdušje in sodelovanje s starši članov. Leta 2001 je člane prvič peljal na priprave na otok Šolto, leto kasneje pa na otok Brač. Zaradi odlične lokacije in prijaznih gostiteljev se na Brač vračajo še danes. Tam vsako leto na koncu šolskega leta preživijo en teden. Njihovi dnevi so sestavljeni iz treningov, kopanja, druženja in zabave.

V vseh teh letih je v klubu vzgojil mnogo odličnih tekmovalcev, kar so leta 2005 opazili tudi v novoustanovljeni ITF Taekwon-do Zvezi Slovenije. Že leto poprej se je kot pomočnik reprezentančnega trenerja udeležil svetovnega prvenstva v Maleziji, kasneje pa so mu ponudili mesto reprezentančnega trenerja. Tako s Simonom Janom skrbita za perspektivne reprezentante in sta zaslužna za mnoge njihove uspehe na največjih tekmovanjih.

Kljub delu z mlajšimi generacijami pa ni pozabil na lastno izpopolnjevanje v Taekwon-doju. Ves čas se je izpopolnjeval na raznih seminarjih in izobraževanjih doma in v tujini. Redno je opravljal tudi izpite in je danes nosilec črnega pasu IV.dan, kar je med najvišjimi v Sloveniji. Pravi, da je šele ko je osvojil tretji dan tudi sam začel bolj natančno raziskovati značilnosti Taekwon-doja in prebirati Enciklopedijo. Njegov cilj v prihodnosti je postati ťmasterŤ (črni pas 8.dan).

Delo z mladimi mu predstavlja velik izziv in želi si, da bo imel nekoč v prihodnosti v klubu vsaj petnajst nosilcev črnih pasov in danes je že na pol poti. Trenutno se lahko ponaša tudi s petimi tekmovalci, ki so člani državne reprezentance in ki so že osvojili medalje na svetovnem in evropskem prvenstvu.

Leta 2006 se je ob rojstvu hčere odločil, da bo ponovno poskusil tudi kot tekmovalec. Začel je z intenzivnim treniranjem in na svetovnem prvenstvu na Bledu se je ponovno vrnil v ring. Tokrat ne kot borec tako kot v preteklosti, temveč je tekmoval v formah. Intenzivno, vztrajno in natančno delo v minulem letu je bilo jasno vidno v njegovem nastopu, toda ponovno ga je spremljala nesreča, saj je imel izredno težak žreb. Njegov prvi nasprotnik je bil namreč Korejec, le-ti pa so v tehniki nepremagljivi, kljub temu, da niso vedno boljši od nasprotnika. Kljub temu se je Peter uspešno postavil ob bok kasnejšemu svetovnemu prvaku in pokazal odlično tehnično znanje.

Samo tekmovanje je v njem še bolj vzpodbudilo željo po tekmovanju in komaj čaka naslednje prvenstvo.

Danes lahko vidimo, kako je iz povsem neperspektivnega otroka in mladostnika, za katerega so vsi verjeli, da ne bo nič iz njega, brez pomoči vzpodbudnega domačega okolja in tudi njegove finančne pomoči, zrasel uspešen poslovnež in športnik z odličnimi vodstvenimi, organizacijskimi in pedagoškimi sposobnostmi, ki je odličen vzornik vsem svojim učencem, zanesljiv poslovni partner, ponos svoje družine in ljubeči očka in partner.